Arheološka najdišča gorskih naselbin na Sv. Lovrencu, Sv. Jakobu in nad Bašljem, kjer se nahaja Gradišče, najbolj znana naselbina iz zgodnjesrednjeveške Karniole, pričajo o tem, da so naši kraji iz takšnih in drugačnih razlogov že od nekdaj zanimivi za naseljevanje.
Pomembne arheološke najdbe iz staroslovanske dobe uvrščajo Gradišče med najpomembnejša nahajališča iz te dobe na Slovenskem. Na arheoloških najdiščih danes stojijo cerkvice: Sv. Lovrenc nad Bašljem, Sv. Miklavž nad Mačami in Sv. Jakob nad Potočami, ki so kot ogrlica nanizane pod obronki Storžiča ter ponujajo čudovit pogled na dolino. Na drugi strani doline Kokre, na Možjanci, na prelepi razgledni točki na vrhu hribčka, stoji cerkev Sv. Nikolaja, od katere se nam odpre osupljiv pogled čez dolino Kokre proti očaku Triglavu. Omembe vredna je tudi cerkev Sv. Lenarta na Bregu, katere ambient je najbolj ohranjen srednjeveški element v državi. Njena posebnost je tudi lesen strop iz 15. stoletja, edini te vrste na Slovenskem, in prvo pri nas upodobljeno tihožitje, na katerem so narisane fige. Najvišje se nahajajo razvaline Pustega gradu in jih najdete na poti proti Sv. Jakobu. Zgodovina gradu sega v 12. stoletje, ko je mogočno kraljeval nad dolino in nadziral promet skozi dolino Kokre. Nekoliko nižje stoji grad Turn iz 14. stoletja. V njem je živela prva slovenska pesnica, pisateljica, skladateljica in pravljičarka Josipina Urbančič Turnograjska. Grad Turn je danes enota našega doma starejših občanov. Ob jezeru Črnava, le streljaj od gradu Turn, stoji najbolj znan med preddvorskimi gradovi, grad Hrib iz 16. stoletja. Okoli njega se je nekoč bohotil osupljiv park z eksotičnimi drevesi. Na sprehodu po Gozdni učni poti zagotovo ne boste spregledali veličastnih sekvoj, ki že stoletja kljubujejo času. Obisk gradov boste zaključili na gradu Dvor iz 12. stoletja, po katerem je Preddvor dobil ime in dodobra prenovljen zdaj služi v turistične namene.
Posebnost Preddvora so tudi štirje gradovi, ki jih peš lahko obiščete v enem samem dnevu.
Zgodovina in kultura pa se ne bi pisali brez velikih ljudi, ki so živeli v naših krajih. Ponosni smo na prvo slovensko pisateljico, pesnico, skladateljico in pravljičarko Josipino Urbančič, ki je ustvarjala pod psevdonimom Turnograjska, saj je bil njen dom grad Turn. Živela je v času, ko je bilo ustvarjanje v slovenskem jeziku prej izjema kot pravilo, sploh še za žensko v takratnem moškem kulturnem okolju. Župnik Fran Lakmayer velja za velikana slovenskega čebelarstva. Njegov Umni čebelar je prvi sistematični učbenik v slovenskem jeziku in je med našimi čebelarji veljal za nekakšen čebelarski katekizem. Matiji Valjavcu, po domače Kračmanu, pa gre zahvala za obsežno zbirko slovenskega ljudskega slovstva, ki bi brez njegovega truda skozi čas utonila v pozabo. Ljudsko izročilo pripoveduje o dveh kmetih, ki sta se trmasto prepirala za gozd, dokler eden v jezi ni vzkliknil: »Hudič naj ga vzame!« V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine gore, ko je zvon v cerkvi Sv. Jakoba naznanil dan. Hudič je izgubil moč in spustil breme s hrbta, da je padlo na pobočje hriba. Tako je nastal gozdni osamelec, ki popotnikom še danes kaže, kje leži Preddvor.
V krajih z dolgo zgodovino živijo tudi legende in pripovedke. Naša najbolj znana je legenda o nastanku Hudičevega boršta, temni lisi gozda sredi strmega travnatega pobočja Zaplate.
