Gospodarji bajt, kajž in kmetij v Mačah, ki so bili lastniki gozdnatih parcel, od so zaradi lažjega spravila lesa in predvsem sena z Zaplate že v začetku 18. stoletja pod hriboma Zrt in Kozjek začeli nadelovati vozno pot. Rekli so ji Mačevska pot. Za lojtrni voz je morala biti široka okoli dva metra. Kjer se je le dalo, so jo prilagajali naravnim uravnavam. Največ težavnega dela s kopanjem v skalnato pobočje so imeli na območju Medvedneka, kjer se je pot najbolj strmo vzpela. Nato se je strmina dvigovala bolj zlagoma, se nazadnje uravnala in po približno 100 metrih končala. Temu kraju so rekli U konc' pota.
Mačani so do oktobra 1959 sem prihajali z voli po seno z Zaplate, ki je bilo zvezano v butare. Voli so vlekli reške: to je bil prednji del voza, na katerega sta bili položeni dve ranti, ki sta se zadaj vlekli po tleh. Snarji, ki so privlekli senene butare, so na ti dve ranti lahko naložili pet do šest senenih butar.
V osemdesetih letih 20. stoletja je Gozdno gospodarstvo Kranj pot razširilo. Leta 2014 je gozd od Kozjeka do Zaplate močno poškodoval žled, sledil je štiri leta trajajoč napad lubadarja. Z izdelavo 3, 5 km dolge gozdne vlake, ki jo je zasnoval revirni gozdar Tomaž Polajnar, je Mačevska pot po tristo letih dobila nadaljevanje do vrha Kozjeka in naprej v Zalipje.
Vir:
